Senzorski protein NLRP3 v odgovor na zelo raznolike dražljaje, od mikrobov, amiloidov do azbestnih vlaken, tvori večproteinski kompleks, imenovan inflamasom. Je eden izmed ključnih posrednikov vnetja pri pogostih obolenjih, kot so sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, nevrodegenerativne bolezni ter rak. Številne raziskovalne skupine so raziskovale, kako se lahko NLRP3 odzove na tako širok spekter dražljajev. Predvidevali so, da imajo pri tem pomembno vlogo spremembe specifičnih celičnih organelov, kjer se nato sestavi inflamasom.

Raziskovalci s Kemijskega inštituta so v sodelovanju z Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani in Inštitutom za strukturno biologijo Univerze v Bonnu ubrali inovativen pristop, s katerim so NLRP3, ki se sicer nahaja v citosolu, usmerili na posamezne organele. Pokazali so, da lokacija in tip organela nista ključna, saj so raznoliki aktivatorji sprožili vnetje tudi pri lokacijsko omejenih različicah NLRP3. Pomembno pa je, da se NLRP3 veže na ogrodje, ki ni nujno samo membrana, ampak tudi večji proteinski skupki. Študija nakazuje, da NLRP3 zaznava spremembe v celici, ki jih povzročijo številni aktivatorji. Tako aktivatorji omogočijo gručanje NLRP3 na spremenjenih celičnih ogrodjih, kar privede do razrahljanja neaktivne oblike NLRP3 in posledično tvorbe inflamasoma. Pokazali so, da lahko aktivacijo NLRP3 zavremo tudi na vmesni stopnji sestavljanja inflamasoma, kar je pomembno za razvoj zaviralcev prekomerne aktivacije NLRP3, ki je značilna za številna kronična vnetna obolenja. Z določitvijo univerzalnega mehanizma so prispevali k razumevanju enega najkompleksnejših posrednikov vnetja.  

Avtorji študije, objavljene v reviji Nature Communications, smo Elvira Boršić, Taja Železnik Ramuta, Sara Orehek, Mateja Erdani Kreft, Matthias Geyer, Roman Jerala in Iva Hafner Bratkovič.

Grafični povzetek

NLRP3 preide iz neaktivne oblike v aktivno obliko inflamasoma preko gručanja na različnih spremenjenih celičnih ogrodjih, katerih nastanek povzročijo aktivatorji NLRP3. Za njegovo aktivacijo je ključno gručanje, ne pa specifična lokacija v celici.

Članek je dostopen na spodnji povezavi:

https://www.nature.com/articles/s41467-025-60277-4